DOMAČIJA PISATELJA MIŠKA KRANJCA
Na Kranjčevi domačiji je na ogled postavljena zbirka pisateljevih del, prevodov del, osebnih dokumentov, zbirka del, ki jih je prebiral, rekvizitov njegovih hobijev, del drugih pisateljev, ki so pisali o njem,... Priznan pisatelj, po katerem se danes imenuje tudi Osnovna šola v kraju, je pisal največ o domačinih in domačem kraju. Nikjer ne boste zasledili boljše in slikovitejše predstavitve našega kraja. Danes sicer ne boste našli nikjer več blatnih kolovozov in makadamskih poti, še vedno pa tu živijo dobri in preprosti ljudje, katerim je pisatelj namenil strani svojih knjižnih del.
Njegova domačija vam nudi na ogled njegovo zapuščino v papirnatem bogastvu. Ploden pisatelj, ki je napisal preko 50 romanov, črtic in novel, je znan vsem Slovencem. Prostor je zasnovan kot zanimiva kombinacija spominske sobe - pisateljeva delovna soba s knjižnico, galerije s pisateljevimi laični oljnimi platni in lastnimi fotografijami, ter sobe kjer boste izvedeli vse o pisateljevem rojstnem kraju. Nenazadnje pa si boste lahko za spomin kupili tudi kakšen izdelek domače obrti, narejen v Veliki Polani.
Življenska pot Miška Kranjca se je pričela v Prekmurju 15. septembra 1908 leta v družini sezonskega delavca. Gimnazijo je zaključil v Ljubljani in se vpisal na slavistiko Univerze v Ljubljani. 1934 leta se je že kot priznan pisatelj vrnil v Veliko Polano. Od oktobra 1934, do oktobra 1935 je urejal časopis Ljudska pravica. Kot člana KPS so ga oblasti izgnale v Srbijo od koder se je vrnil po napadu Nemčije na Jugoslavijo.
Skupaj s Štefanom Kovačem in drugimi aktivisti so v Prekmurju organizirali ljudski odpor proti okupatorju. 1944 leta je odšel v svobodno Savinjsko dolino in zatem na Dolenjsko ter Primorsko, kjer je deloval v partizanskem novinarstvu.
Po osvoboditvi je bil več let predsednik Društva slovenskih pisateljev, poslanec v Ustavodajni skupščini, član Glavnega odbora SZDLJ, direktor Slovenskega knjižnega zavoda in Ljubljanskega dnevnika. Junija 1953 je postal redni član SAZU in skoraj dve desetletji je urejal tudi Prešernovo družbo.
Za svoje delo je v nekdanji Jugoslaviji prejel tri najvišje nagrade: Prešernovo, nagrado AVNOJ-a in za kulturo Skender Kulenoviča. Bil je odlikovan z Redom bratstva in enotnosti, z Zlatim vencem in Redom jugoslovanske zastave z lento.
Tolažiti nas mora dejstvo, da je veliko njegove zamišljenosti in ljubezni do njegovega sveta zapisana in, da se ga lahko ob branju njegovih knjig živo spominjamo in uživamo njegovo žlahtno, ljubeznivo naravo. In tako kot se je izrazil Ivan Potrč v našo slovensko literaturo je vnesel Pomurje in pomlad. Kranjčevo pisateljsko delo obsega teme: "človek in zemlja", "sezonski delavec ali proletarec", "predvojne kapitalistične ali povojne socialistične razmere" in "čas NOB", katerega udeleženec in organizator v Prekmurju je bil tudi pisatelj. Človeških likov, ki jih je vnesel v prozo in literarno razreševal je toliko, da jih ni mogoče niti približno našteti. Kranjec bo ostal med nami z dragocenim človeškim izročilom, ki je v osnovni črti človečansko.
Njegova nadarjenost za novelo je nesporna in prav novele tvorijo vrh njegovega umetniškega pisateljevanja. Naj samo omenimo delo Na valovih Mure in Grlice ter njegove romane Mladost v močvirju, Strici so mi povedali in Povest o dobrih ljudeh. Tone Partljič je zapisal: Ves čas svojega življenja je Miško
Kranjec pisal eno samo knjigo o dobrih ljudeh.
Svojska podoba in čar pisateljske osebnosti Miška Kranjca se kaže v širini njegovega ustvarjanja, ki ga danes komaj dojemamo, čeprav je skoraj pol življenja preživel v mestu, nikakor ni mogel prav ponikniti v dušo mestnega človeka, v duhovno zapletenost razumnosti. Ali pa morda: kakor, da je našel v “malem” človeku več človeškega bogastva in se je kar naprej vračal med ljudi iz katerih je izšel, skoraj podobno, kot se je Prežihov Voranc med svoje korošce.
Sam se je svoje socialne in pokrajinske določenosti jasno zavedal. Naravnavala mu je snovi in vplivala na estetsko naravo novel in romanov, tudi tistih, ki niso vezani na Prekmurje.
Vrhunec in docela nepričakovano kvaliteto, blage humane odmaknjenosti pa je dosegel z romanom Strici so mi povedali. Če je doslej bila le strastna misel proti družbenim krivicam, se nam dozdeva kot, da kar naenkrat kliče v besede najraznovrstnejše življenske sestavine, človeka, ki je ves, kolikor ga je, iz blata panonske prsti.
Obsežno polje njegovega pripovedništva predstavlja tudi mladinska proza. Sredi teh, s svojim peresom oblikovanih ljudi, ki jih je Miško imel rad, se zanje razdajal in živel, bo trajno živel z njimi in nami kot pomemben ustvarjalec in oblikovalec, pisatelj, človek in umetnik Miško Kranjec.