Hkrati s človekom se začne kulturna krajina, ki je sprva nastajala s krčenjem nižinskih gozdov, z urejanjem pašnikov in kmalu tudi njiv. Suhi otočki znotraj zamočvirjenega in poplavljenega sveta so bili vedno ugodni za varno naselitev.
Na malopolanskem delu so bila najdena tri prazgodovinska kamnita orodja, ki dokazujejo zgodnjo poselitev teh krajev. O tem priča tudi prazgodovinska naselbina iz bakrene dobe severovzhodno od Brezovice, na vzpetini Selca. Severno od Male Polane je v gozdu Košnata greda, kjer je bilo še pred drugo svetovno vojno več gomilnih grobišč iz rimskega obdobja, a so jih domačini razvozili. Tako je danes dobro vidna le še ena gomila. Med Brezovico in Nedelico je vzpetina Gaje, kjer naj bi bilo nekoč prav tako dobro vidno gomilno grobišče. Vzhodno od vzpetine je še danes vidna sled rimske ceste.

Arheoloških virov o zgodnjesrednjeveški poselitvi tega območja nimamo, kar pa ne pomeni, da ni bilo poseljeno. Kraja z imenom Palina (danes Velika in Mala Polana) in Brezouica (danes Brezovica) se v srednjeveških pisanih virih prvič omenjata v dokumentu, zapisanem 8. maja 1322, in nato v različicah imena Polyna, Palena ali Brezouicha, Brezeuiche tudi v drugih dokumentih. Civilno upravno so ti kraji takrat pa vse do leta 1919 spadali v okvir Zalske županije. Prvotni sedež le-te je bil Zalavár ali slovansko Blatnograd, nekdanji sedež panonskih slovanskih knezov, nato pa se je preselil v Zalaegerszeg.

Kot lastnike posesti ob potoku Libovje, med Polano in Hotizo, srednjeveški viri omenjajo nekega Strochonna in njegove brate, ki so svoje posesti prodali dolnjelendavskim Hoholdom. Nemška družina iz rodu Orlamünde se je imenovala Hohold ali Buzat po svoji posesti ob reki Krki na današnjem Madžarskem. Dolnjelendavsko zemljišče so kupili konec dvanajstega stoletja kot potomci slavonskega bana. V 14. stoletju so prevzeli ime Bánffy.

Velika Polana je gotovo najbolj znana kot rojstni kraj pisatelja Miška Kranjca (1908 - 1983), ki ga literarni zgodovinarji uvrščajo med predstavnike socialnega realizma. S krogom sodelavcev je v času med vojnama poskušal sooblikovati družbeno dogajanje v Prekmurju. Pri tem je najpomembnejše kratkotrajno izhajanje študentskega časopisa krščanskih socialistov Novi čas leta 1932 ter v letih 1934 in 1935 komunističnega glasila Ljudska pravica, katerih urednik je bil. Med drugo svetovno vojno je bil med organizatorji partizanskega gibanja v Prekmurju. Kraji, kot so Copekov mlin, Logarnica v Polanskem logu, gozd med Veliko Polano in Trnjem ali Brezovico, pa so bili zaradi tega tudi mesta pogostega zbiranja organizatorjev narodnoosvobodilnega gibanja.

Štirje sodelavci odporniškega gibanja iz Male in Velike Polane so bili kot talci ustreljeni 27. februarja 1945 na pokopališču v Turnišču. Kranjec je politično in publicistično deloval tudi v desetletjih po drugi vojni. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, za svoje literarno delo je dvakrat prejel Prešernovo nagrado, nagrado AVNOJ-a in druge, več plaket delovnih kolektivov, bil je častni občan nekaterih občin.

Pokopan je na polanskem pokopališču; pred šolo, ki nosi njegovo ime, stoji pisateljev doprsni kip, delo Draga Tršarja iz leta 1983. V Kranjčevi domačiji je na ogled spominska razstava o njegovem življenju in delu ter o preteklosti kraja. Tu nastaja tudi Domačija besed.

Zgodovinski viri omenjajo Veliko Polano in njeno okolico že v letu 1232. Ko je po letu 1192 ogrski kralj Štefan I. dodelil Hoholdom zemljiško posest okoli Lendave, so ti pred "Veszpremskim kapitljem" (kar bi danes ustrezalo pojmovanju državnega organa ali notariata) od Stróhonnija za 50 mark odkupili še zemljišča tod okoli. Leta 1524 se omenjata Matej iz Polane in Sarjaš iz Brezovice kot mlinarja na potoku Črncu ter kot davčna zavezanca Ladislavu in Štefanu Banfiju, zemljiškima gospodoma iz Lendave.

Po bitki pri Mohaču leta 1526 so bili tudi vse pogostejši turški vpadi. Leta 1626 so iz Polane odvedli v suženjstvo blizu petnajst ljudi, spet nekaj leta 1630, leta 1631 pa še nekaj prebivalcev Brezovice.

Sedemnajsto stoletje so ti kraji pričakali precej opustošeni. Predvsem sta jih prizadela velika pohoda turške vojske leta 1603 in 1632. Manjše skupine Turkov so po Prekmurju ropale še poldrugo stoletje. Konec 17. stoletja so se jim pridružili Tökölijevi in nato v začetku 18. stoletja Rákoczijevi Kruci, ki so pustošili po Zalski županiji. Svojo sled so v mejnem območju ob Muri pustile tudi cesarske čete.

Mirnejši časi so nastopili ob zadušitvi Rákoczijeve vstaje. Osemnajsto stoletje je pomenilo obdobje obnove, ponovnega razcveta in tudi rasti števila prebivalstva. Polana in Brezovica sta imeli v začetku 18. stol. okoli 1000 prebivalcev. V cerkev so hodili v Turnišče, kjer je delovala tudi župnijska šola. Statistični podatki za 18. in 19. stoletje kažejo, da je bila Polana kraj z največ prebivalci v Prekmurju (leta 1859 jih je bilo 1226).

V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) je bila občina Polana v Lendavskem srezu. Leta 1933 je bilo območje današnje občine prvič združeno v eno občino, imenovano Poljana. Po prvem ljudskem štetju v Kraljevini SHS leta 1921 je imela Brezovica 365 Mala Polana 689 in Velika Polana 1118 prebivalcev, skupaj torej 2172. Po zadnjem štetju v Republiki Sloveniji leta 2002 ima občina Velika Polana 1496 prebivalcev, od tega Brezovica 216, Mala Polana 377 in Velika Polana 903.

V obdobju okupacije med 1941 - 1945 je bila 26. decembra 1944 vzpostavljena oblast nove Jugoslavije s Krajevnim odborom Osvobodilne fronte (OF), ki je opravljal funkcijo narodnoosvobodilnega odbora (NOO). NOO so se kasneje preoblikovali v krajevne ljudske odbore (KLO). KLO Polana iz Velike Polane je spadal v okraj Lendava in je sprejel funkcijo občine. Ko so se leta 1952 okraji združevali, so se v večje enote združevali tudi KLO. Leta 1955 so se KLO združili v Ljudski odbor občine Lendava (Dobrovnik, Gaberje, Polana, Turnišče in Lendava); Črenšovci so bili priključeni občini Beltinci. Reorganizacija občin v letih 1958 - 1963 je občino Beltinci odpravila. Kraji današnje občine Črenšovci pa spet pridejo v občino Lendava. Tako je bilo v občini Lendava 18 krajevnih skupnosti, ki so se združevale k nosilcem razvoja - policentrom (Črenšovci, Dobrovnik, Turnišče, Velika Polana in Lendava), in sedem krajevnih uradov.

Pretekla odrezanost Prekmurja od ostalih delov Slovenije je ohranjala zaostalost in revščino. Izobraženstva je bilo malo, pa še to, razen duhovščine, ni bilo slovensko. Po priključitvi Prekmurja h Kraljevini SHS, razen redkih izjem, duhovščini ni bilo kaj dosti do tega, da bi se mimo njihove volje kaj spreminjalo. Verski tisk (Kleklove Novine) je ves čas deloval v tem smislu.

Šele v 30. letih, ko se je iz teh krajev izšolalo nekaj mladih ljudi, so se izobraženci zbirali ob že uveljavljenem pisatelju Mišku Kranjcu iz Velike Polane, ki je Sloveniji in svetu kazal razmere v Prekmurju. Nastajal je drugačen tisk - Novi čas, Mladi Prekmurec, Ljudska pravica - kot protiutež Kleklovim edicijam. Ob pisatelju in politiku Kranjcu je rasla napredna mlada generacija, ki je želela temu prenaseljenemu območju razvoj in lažje življenje, tudi tovarne in ne slogan: "Hvala bogi, ni ena fabrika nam ne kvari zraka." Vse napredno iz Polane je bilo v verskem tisku označeno kot bogokletno, kasneje brezversko in komunistično tudi pri drugih nosilcih oblasti v stari Jugoslaviji. Ugled Velike Polane je ob Mišku Kranjcu v Sloveniji in širše narasel. S sezonstvom po Evropi so ljudje prinašali v ta odmaknjeni svet drugačno razmišljanje in željo po spremembah. Uvideli so, da v domačem kraju ni razvoja, da so bili v agrarni reformi in pri hranilništvu oškodovani itd.

Madžarsko okupacijo je leta 1941 ta del Dolinskega pričakal kar pripravljen. Septembrske aretacije leta 1941 so sicer opravile svoje, vendar se je večji del narodnoosvobodilnih prizadevanj v Prekmurju odvijal prav tu - tako v organizacijskem in kasneje v oboroženem uporu. Velika Polana je bila ves čas v ospredju. Na to obdobje kažejo mnoga spominska obeležja in so vedno turistično zanimiva.

V letu 1954 je bil zgrajen zadružni dom z večnamensko dvorano (redne so bile tudi kino predstave). Tega leta je kraj dobil elektriko. Razvijala se je krojaška dejavnost.

Konec 80. let so nastajali novi obrati za obdelovanje kovin, keramičarska in druga obrtna dejavnost. Žal danes ta dejavnost zamira, a nastajajo nove (Pomelaj). V občini delujejo trije gostinski obrati, tri trgovine z živili in ena z železnino, številni podjetniki - prevozniki in različne storitvene dejavnosti.

Pridobitev 20 telefonskih priključkov je iz leta 1980, kasneje pa še večkratna širitev omrežja na današnjih več kot 300 priključkov. Nova pošta je bila odprta leta 1982 in leta 1996 posodobljena.

Leta 1924 je bila zgrajena cerkev z župniščem, s čimer so bili dani pogoji za faro, ki se je odcepila od prafare Turnišče. Tega leta je bilo ustanovljeno tudi gasilsko društvo in kmalu zatem zgrajen prvi gasilski dom, iz samoprispevka v letih 1987 -1992 pa novi gasilski dom in kupljena sodobna oprema ter vozilo.

Z združevanjem sredstev je bil leta 1971 med prvimi v tem delu Prekmurja zgrajen vaški vodovod v Veliki Polani, nato pa na celotnem območju današnje občine. Od leta 1972 do 1984 je bila izboljšana oskrba z električno energijo (novi transformatorji) in zaključena ulična razsvetljava. V letih 1974 do 1984 so bile v celotni današnji občini asfaltirane vaške ulice.

Leta 1958 so se preoblikovale kmetijske zadruge in začele opravljati podobno funkcijo kot današnje. Od tedaj je tudi KZ Polana - Hotiza, ki je do danes doživela že vsa organizacijska preoblikovanja.

Prebivalci občine posedujejo tudi približno 250 parcel vinogradov na lendavskem vinorodnem območju.
Začetki osnovnega šolanja v občini segajo v leto 1840. Prva prava šolska zgradba je bila postavljena leta 1913. Leta 1979 bilo v Veliki Polani zgrajeno novo, sodobno šolsko poslopje. V šolski okoliš Oš Miško Kranjec Velika Polana spada tudi vas Hotiza iz lendavske občine. Ob osnovni šoli je tudi vzgojnovarstveni zavod s potrebnimi in ustreznimi prostori.

V 50. letih je bila v Veliki Polani nižja gimnazija.

V obnovljeni domačiji pisatelja Miška Kranjca je spominska soba in sedež turističnega društva ŠTRK Slovenija (šport, turizem, rekreacija, kultura). Del zgradbe je nekaj let služil Muzeju naprednega tiska, v novi državi pa tega ni več.

Po prvem desetletju priključitve Prekmurja k Jugoslaviji se je razvilo bogato amatersko kulturno življenje, zlasti gledališke predstave v okviru gasilskih društev, društva kmečkih fantov in deklet (DKFD) in Kluba prekmurskih akademikov (KPA). Po letu 1945 se je v tedanji KS Polana takšno delo nadaljevalo, seveda na višji ravni. V vseh treh vaseh in obeh zaselkih so bili zgrajeni ustrezni prostori - zadružni in vaško-gasilski dornovi.

V okviru kulturnega društva Miško Kranjec v Veliki Polani je bilo v letih 1946 - 1973 uprizorjenih blizu 50 odrskih predstav. Ves čas so delovali pevski zbori različnih sestavov (MePZf Gloria,
Kmečki oktet, oktet Belmura itd.), folklorna skupina in seveda vsakoletne javne predstave osnovnošolske mladine ob različnih praznikih in jubilejih širšega pomena.

Ves čas je bilo veliko športnih aktivnosti. V 70. letih je delovala ženska ekipa v slovenski rokometni ligi, prav tako moški rokomet in nogomet ter v zadnjem obdobju tenis. Za vse športne in rekreacijske aktivnosti so na razpolago primerne zunanje površine in šolska telovadnica.

V prvem desetletju po drugi svetovni vojni je bilo ustrezno poskrbljeno za zdravstveno varnost, saj je bila en dan v tednu odprta ambulanta v Veliki Polani, kasneje improvizacije niso bile več mogoče, saj ni bilo ne osebja ne primernega prostora. V srednjeročnem planu 1986 - 1990 je bila načrtovana zdravstvena postaja, a ni bila nikoli zgrajena. Tako so prebivalci občine vezani na zdravstveni dom Lendava in drugam.

V ta čas segajo tudi začetki izgradnje kanalizacije ter v ta namen izglasovan in izveden krajevni samoprispevek, vendar je ostalo le pri idejni projektni dokumentaciji.

Za ustrezen gospodarski, družbeni in še kakšen razvoj je bilo potrebno ustanoviti lastno občino, kar se je tudi zgodilo, ko je Državni zbor dne 22.7.1998 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Ur.l. RS, štev. 56/98).

Po virih:
- Štefka Žalik
Pedagoška akademija Maribor, oddelek za zgodovino in zemljepis, seminarska naloga, 1968:
Zemljiške gospoščine v Prekmurju do leta 1500

- Metka Fujs:
Skozi zgodovino
Naša Poljana, 2004

- in drugih

Pripravil:

Franc Žalik