|
LOVSKA DRUŽINA VELIKA POLANA
50 LET LOVSKE DRUŽINE VELIKA POLANA
Lovstvo na področju naše lovske družine, je kot lovstvo na celotnem
pomurskem področju bilo izpostavljeno težkim preizkušnjam, saj
se je pred vojno moralo prilagajati kapitalističnemu načinu gospodarjenja
v lovišču, ki je slonelo na privatno-lastninskem izkoriščanju,
ko so primarno pravico do lova imeli grofje, bogataši in veleposestniki,
šele za temi redki posamezniki, ki so imeli to srečo, da so si
lahko med privilegiranci pridobili pravico do zakupa lovišča.
Na področju naše lovske družine in v okoliških vaseh je gospodarila
in imela lastno lovišče grofica Zichy iz Beltincev. Lovišče je bilo
vzorno urejeno in izredno bogato. Vzlic izvedeni agrarni reformi
je grofica obdržala gozdove, ki so bili osnova za lastno lovišče,
polja, travnike in pašnike, ki so bili razdeljeni kmetom, pa je
na licitaciji kot najboljši ponudnik vzela v zakup. Navaden preprost
človek je lahko bil le gonjač, ker do lova praktično ni mogel priti,
edino, če si je sam občasno kaj vzel, na nelegalen način iz bogatega
grofičinega lovišča.
Področje našega lovišča, prav tako kot vso Prekmurje je bilo pred
2.svetovno vojno izredno bogato z divjadjo, med vojno pa je bilo
skoraj popolnoma upostošeno. Preko tega ozemlja so se pomikale
cele armade raznih vojska. Za njimi je ostalo ogromno odvrženega
orožja in municije, s katerim so neodgovorno posamezniki pustošili
po loviščih.
V času okupacije je bilo v Prekmurju, pred vojno ustanovljeno
Prekmursko lovsko društvo prepovedano. Ustanovili so ga napredno
misleči domači lovci na pobudo Zveze lovskih društev s sedežem
v Ljubljani. Lovci so prejeli od načelstva orožni list, od davčne
uprave pa lovske dovolilnice. Lovci večinoma domači ljudje so
z divjadjo skrbno gospodarili, kar je bila pozitivna dediščina
bivšega slovenskega Prekmurskega lovskega društva.
Prvi razmah lovstva se je začel po osvoboditvi leta 1945, intenzivneje
pa z letom 1946., ko je z Zakonom vsak pošten državljan imel pravico
postati lovec in pravico do lova. Vsak, ki je hotel loviti, je
lahko dobil lovsko dovolilnico, kar je imelo za posledico, da
je že itak redka divjad, bila iztrebljena. Trpela je predvsem
srnjad vse do tedaj, dokler ni bila v decembru leta 1945 zaščitena.
Večino lovcev takrat ni zanimala gojitev in čuvanje divjadi, ampak
so si pravico do lova razlagali tako, da so divjad le strastno
pobijali.
Ministrstvo za gozdarstvo narodne vlade Slovenije je dne 3.1.1946
izdalo Odredbo o odmejitvi in razmejitvi okrajnih zakupnih lovišč.
Na podlagi te Odredbe je tedanji predsednik okrajnega ljudskega
odbora Dolnja Lendava Ignac Litrop pooblastil Ivana Kranjca, da
se je kot predstavnik lovcev iz Dolnjelendavskega okraja udeležil
sestanka na Zvezi lovskih društev v Ljubljani in v smislu Odredbe
pripravil vse potrebno za ustanovitev lovskih družin kot osnovnih
celic nove lovske organiziranosti.
Lovišče Lovske družine Velika Polana obsega 2440 ha površin,
od tega 2209 ha lovnih in 231 ha nelovnih površin Od 2209 ha lovnih
površin zavzemajo 776 ha gozdovi in 1443 ha kmetijske površine.
Lovišče leži med reko Muro in Ledavo ter potokom Ginja. Lovišče
se odmaka proti vzhodu. Površinski odtok sprejemajo potoki Črnec,
Ginja in Kopanje, ki se iztekajo v Ledavo, ta pa v Muro. Ob dolgotrajnem
deževju, posebno spomladi in jeseni, voda zaostaja v jarkih in
depresijah in povzroča površinsko zamočvirjenost, predvsem na
področju Polane, Kapce in Gaberja.
Območje lovske družine spada, kot vse Prekmurje, v subpanonsko
podnebje, za katero so značilna suha in vroča poletja, ostre zime
in malo padavin.
Velike divjadi, kjer je prevladovala srnjad je bilo malo. Po drugi
svetovni vojni, ko so Madžari postavili na mejo žice in minska
polja, jelenjadi in divjih prašičev skorajda ni bilo. Žal se je
pozneje to stanje obrnilo v škodo male divjadi, ki je kljub omejenemu
odstrelu bila skoraj iztrebljena, predvsem poljska jerebica. Stalež
jerebic je namreč minimalen. vzlic temu, da je že nekaj let popolnoma
zaščitena in se ne lovi.
Nekoč je bilo lovišče bogato z mlado divjadjo, posebno s fazanom,
ki pa danes kljub vlaganju odraslih fazanov in kebrčkov, upadajo.
Prav tako je v stagnaciji poljski zajec, ki ga redčijo razne bolezni
kot so bruceloza, zajčja kuga in druge zajedavske bolezni.
Ena najbolj razširjenih divjadi v lovišču je srnjad. Znaša že
čez 6 kosov na 100 ha površine. Z intenzivnejšim odstrelom in
zadnjimi sušnimi leti se je stalež precej znižal, tako da je nekje
v mejah normale. Jelen in divji prašič se v lovišču pojavljata
od leta 1960, to je po tem, ko so Madžari odstranili iz meje žice
in minska polja. Zaradi škod, ki jih povzroča na kmetijskih površinah
divji prašič, ga smatramo v lovišču kot nepotrebno zlo. Razširjen
je v celem lovišču, vendar je še zelo podvržen migraciji, ker
je močno navezan na izhodiščno populacijo na Madžarskem. Škodo
dela predvsem v koruzi in pšenici.
Pri izvajanju lova, tudi naši lovski družini postaja vse bolj
jasno, da je glavna naloga lovstva ohranitev vseh vrst še živeče
divjadi v njenem naravnem okolju. Vsi drugi elementi lovstva kot
gospodarski, tako športni del, morajo biti s to nalogo usklajeni
in se ji morajo povsem podrediti.
LOVSKI DOM
Potrebo po lovskem domu je narekovalo stalno naraščanje članstva
v lovski družini. Sestajali smo se na domovih članstva in po gostilnah.
Potreba in želja po prostorih je bila velika, denarja pa nismo
imeli. Družila nas je takrat velika solidarnost in pravo in iskreno
tovarištvo. Na posvetu članstva 28.2.1975, je bilo sklenjeno,
da se zgradi lovski dom. Lovski dom smo gradili v lastni režiji.
Več kot 70 %del smo opravili prostovoljno. Plačali smo samo obrtniška
dela in še ta ne v celoti, ker so nekatera dela opravili člani
naše lovske družine. Prostovoljno je bilo opravljenih 3133 ročnih
in 736 strojnih ur. Lovski dom smo gradili dve leti in ga 12.8.1979
predali svojemu namenu.
Otvoritev lovskega doma je pomemben mejnik v delovanju lovske
družine in bo vsem, ki so prisostvovali slovesnosti, ostala v
nepozabnem spominu.
LOVSKI TURIZEM
V lovsko turistično ponudbo se je lovska družina Velika Polana
vključila zelo zgodaj. Prvi gostje so bili Italijani leta 1960.
Zaradi velikega števila male divjadi, je bilo mogoče v našem lovišču
ugoditi najzahtevnejšim lovcem. Italijane je privlačil le lov
na malo divjad, predvsem na jerebice, fazane, zajce in race. Z
upadanjem številčnosti male divjadi je postalo tudi zanimanje
tujih gostov za ta lov vedno manjše. Gostje so bili večinoma Italijani,
ki so se zanimali samo za lov na malo divjad, lov na veliko divjad
jih ni zanimal. Šele po letu 1980 so začeli k nam prihajati lovci
iz Avstrije in Nemčije, katere pa privlači predvsem lov na trofeje(srnjaka
in jelene). Lovci iz teh držav so še danes naši gostje. Letno
namenimo za lovski turizem cca.10 do 12 srnjakov, 2 jelena in
neomejeno število divjih prašičev, ki predstavlja približno do
15%letnega odstrela.
ORGANI LOVSKE DRUŽINE VELIKA POLANA V LETU 1996
Najvišji organ lovske družine Velika Polana je Skupščina lovske
družine, njen izvršilni organ pa devetčlanski izvršni odbor. Poleg
tega in tričlanskega nadzornega odbora, ter šestčlanske disciplinske
komisije, deluje v lovski družini še pet tričlanskih komisij,
ki delujejo po svojih zadolžitvah in več ali manj opravičujejo
svoj obstoj, ker so rezultati njihovega dela vidni. Žal pa strelska
komisija ni dosegla kakšnega bistvenega uspeha v športnem strelstvu.
Lovska družina namreč nima zgrajenega strelišča, zato tudi člani
ekipe nimajo kje vaditi, brez vaj pa kakršnega večjega uspeha
ni pričakovati.
Nadzorni odbor:
- Toplak Rudi - predsednik
- Kelenc Marjan - član
- Hozjan Jožef - član
Disciplinska komisija:
- Zag Janez - predsednik
- Sarjaš Andrej - namestnik predsednika
- Cigan Ludvik - član
- Škalič Ivan - namestnik člana
- Borovič Štefan - član
- Sobočan Štefan - namestnik člana
Strelska komisija
- Zag Janez - predsednik
- Banfi Karel - član
- Vučko Marjan - član
Kinološka komisija
- Djukič Rade - predsednik
- Lutar Štefan - član
- Toplak Rudi - član
Komisija za izobraževanje in varstvo okolja:
- Muršič Ladislav - predsednik
- Borovič Štefan - član
- Banfi Karek - član
Komisija za ugotavljanje škode po divjadi
- Köveš Jože - predsednik
- Hanc Martin - član
- Leček Jože - član
Komisija za lovski turizem:
- Leček Jože - predsednik
- Djukić Rade - član
- Vučko Marjan - član
Člani lovske komisije izvoljeni v organe ZLD Prekmurje:
- Köveš Jože - podpredsednik skupščine ZLD
Lovski tehniki:
- Köveš Janez
- Köveš Jože
- Lutar Štefan
Lovski čuvaji:
- Djukič Rade
- Kelenc Marjan
- Toplak Rudi
- Tivadar Štefan
Izvršni odbor:
- Köveš Arpad - starešina
- Muršič Ladislav - tajnik
- Hanc Martin - blagajnik
- Leček Jože - gospodar
- Banfi Karel - član
- Djukič Rade - član
- Jakšič Jože - član
- Köveš Jože - član
- Tivadar Štefan - član
ZAKLJUČNA MISEL
Napisati monografijo lovske družine, v našem primeru 50.let delovanja
lovske družine Velika Polana ni lahka in enostavna zadeva. Prav
tako je težko strniti to obdobje v tako gradivo, da bo za bralca
vseskozi privlačno in zanimivo. Za pisanje zgodovine je zaželeno
imeti na razpolago čim več zbranega gradiva, tega pa žal dosti
ni bilo, sled tega je pri branju opaziti majhne vrzeli pri opisovanju
dela in življenja lovske družine. Prav tako je bilo že dosti napisanega
v kroniki, ki smo jo izdali ob praznovanju 40. letnice lovske
družine pred 10.leti, zato sem nekatere dogodke le bežno omenil,
nisem pa mogel mimo vseh, da se jih tudi zdaj ne bi dotaknil.
To se posebno nanaša na določene podatke, ki so povzete iz omenjene
brošure, ki je bila napisana iz pisnih dokumentov omenjenih v
arhivu lovske družine Velika Polana in ZLD Prekmurje, ki jih je
zbral avtor brošure Feri Poredoš. Bralcu monografije sem želel
predstaviti začetek in razvoj lovske družina Velika Polana, prikazati
politiko gospodarjenja z loviščem, gibanje staleža divjadi in
prikazati tudi dejavnosti članov-lovcev lovske družine Velika
Polana.
Tistemu, ki bo brošuro prebral, pa moram povedati, da iz pričujočega
opisa in prikazane dokumentacije ni moč v celoti in v vseh razsežnostih
spoznati dejavnost in razvoj lovske družine. Bralec pa vseeno
spozna, da je lovska družina sestavni del dejavnosti ljudi na
tem področju, sestavni del gospodarstva, kulture, športa, rekreacije
in da smo lovci tisti, ki v naravo ne hodimo samo zaradi lova
divjadi, ampak da bomo le to tudi gojili in varovali ali kot nas
je večkrat znal posvariti naš dolgoletni član, pozneje častni
član pisatelj Miško Kranjec, »da je treba ljubiti naravo
in divjad, ker je ta njen sestavni del, divjad oživlja naše gozdove
in polja in jo moramo zato varovati.«
Ob tej priliki bi se hotel zahvaliti vsem, ki so mi pri zbiranju
podatkov, gradiva in fotografij pomagali, da nam je publikacijo
uspelo pripraviti in tudi izdati.
|